Dvorec v Versaillesu je že med svojim nastankom postal simbol absolutistične kraljeve moči. Idejo preseliti kraljevski sedež iz Louvra izven Pariza je dobil triindvajsetletni Ludvik IV. V najlepšo palačo na svetu je dal sredi močvirnatega zemljišča spremeniti lovski dvorec svojega očeta.
V petdesetih letih je bil dvorec z vrtovi končno zgrajen v zadovoljstvo Sončnega kralja. Nadzor nad arhitekturnimi predlogi in uresničevanjem je zaupal največjim arhitektom tistega časa Louisu Le Vauu, Robertu de Cotteu in Julesu Hardouin-Manssardu, notranjemu arhitektu Le Brunu in vrtnemu arhitektu Le Notru. Pri gradnji je sodelovalo trideset tisoč ljudi, poklicani so bili tudi vojaki.
Grad je dolg 680 metrov, pri čemer je najdaljši prostor Zrcalna dvorana, ki meri 73 metrov po dolžini in 10 po širini. Okrašena je z 17 velikimi zrcali, stenskimi poslikavami le Bruna, svilenimi gobelini iz Lyona, mogočnimi kristalnimi lestenci in pričami umetniške ter obrtniške spretnosti obdobja. Baročni vrtovi se razprostirajo na 800 hektarjih s 250.000 drevesi.
Kot sedež francoskega dvora je služil od leta 1682 do francoske revolucije (1789). V prvi polovici devetnajstega stoletja je zadnji francoski kralj Ludvik Filip v Versaillesu odprl Muzej francoske zmage.