Bretanja leži na največjem francoskem polotoku, ki je obenem najzahodnejši rob države. Pretežno ravninska pokrajina je zavita v mistiko in skrivnostnost, toda njena narava spominja na znane češke pokrajine. In kar se tiče mističnosti – eden izmed najbolj fantastičnih zgodb o človeškem pogumu, časti pa tudi ljubezni je nesporno zgodba o Excalibru. Imamo ga zapisanega v spominu kot angleški mit, toda Bretonci trdijo, da izhaja iz Broceliandskega gozda in da Jezerska gospoda še vedno prebiva v tamkajšnjem jezeru. Po drugi strani to niti ni tako čudno, če si pogledamo zgodovino te zanimive pokrajine: prebivalstvo je keltskega izvora in na primer od leta 1066 je Bretanja približno pol stoletja pripadala Angliji. Del francoskega ozemlja je od začetka 16. stoletja.
Poleg tega so Bretonci še vedno ponosno ljudstvo in do danes uporabljajo svoj jezik, v mestih so običajni dvojezični napisi – v francoščini in bretonščini. Med seboj se pogosto sporazumevajo v svojem jeziku.
Dih pa vam zastane ob tamkajšnji razčlenjeni obali s strmimi padci in visokimi pečinami. Njena dolžina vključno z otoki dosega 3,500 kilometrov. Bretanjo najlažje prepotujete na kolesu, naletite na starodavne menhirje in druge spomenike iz megalitika, ki jih je tu največ na evropski celini. Najzahodnejši del Bretanje – rt Cap Fréhel, kjer stoji svetilnik, katerega svetloba opozarja ladje do 110 kilometrov daleč.
Glavno mesto Bretanje je ponosni, starodavni Rennes. Leži na vzpetini na sotočju rek Ille in Vilaine, njegova zgodovina sega vse do keltskega obdobja. Zgodovinsko metropolo sestavljajo barvne utrjene hiše, njeno srce je bretonski parlament iz 17. stoletja.
Približno urico z vlakom iz Rennesa je oddaljeno zgodovinsko pristanišče Saint Malo s privlačnim Starim mestom, polnim značilnih kavarnic in palačinkarnic. Večina zgodovinskega jedra je bila porušena v drugi svetovni vojni, toda Bretoncem ga je uspelo iz ruševin deloma rekonstruirati in mu vtisniti neponovljiv pečat. Za mestom se razlegajo menda najlepše plaže na celem polotoku.
Ljubitelji avtentičnih mestec morajo obiskati Dinan, njegovo Staro mesto s tri kilometre dolgimi utrdbami leži nad hribom nad reko Rans. Stoletja navdušuje z zavitimi tlakovanimi uličicami, značilnimi hišami s kavarnicami, umetniškimi galerijami in obrtniškimi delavnicami. V srednjeveškem mestu ne manjka grad, prvotna utrdba z rožnatimi vrtovi. Moderno mesto Dinan pa leži prav na reki.
Neolitski spomeniki, ki jim pravijo menhirji se pojavljajo v velikem število nedaleč od vasice Carnac, kjer se nahaja okoli deset tisoč teh velikanskih kamnov. V carnaškem informacijskem središču lahko izveste mnogo o zgodovini skrivnostnih kamnov vključno s teorijo o njihovem nastanku.
Polotok Quiberon, kjer najdete istoimensko mestece, ne vabi s preteklostjo, ampak naravnimi lepotami. Obalo obrnjeno proti Franciji obdajajo čudovite sončne plaže, med tem kot nasprotni del polotoka – ob negostoljubne, toda fascinantne pečine – udarja neusmiljeni Atlantski ocean z silnimi valovi (nekaj za deskarje). Tri četrt ure s trajektom je oddaljen otoček Bel Ile, v prevodu lep otok. Morda se vam takšno ime ne zdi primerno za otok, ki je bil nekoč zatočišče piratov. Toda le do tedaj, ko si zvrha ogledujete njegovo grobo lepoto razčlenjenih pečin in resij. In ko boste tam, obiščite Vaubanovo mogočno trdnjavo, ki je bila zgrajena leta 1549 za varstvo menihov pred roparskimi pirati. Danes se za njenimi masivnimi zidovi polnimi zakotij in zavitih uličic nahaja muzej, ki prikazuje zgodovino Lepega otoka.