Prve omembe poselitve Francije izhajajo iz obdobja 1,8 milijona let pred našim štetjem. V šestem stoletju pred Kristusom prihaja keltsko pleme Galcev, ki so zasedli ozemlje, ki se praktično ujema z ozemljem današnje Francije. V prvem stoletju so si Galijo podredili Rimljani in prišlo je do praktičnega zlitja obeh cesarstev. Na to področje se je razširilo tudi krščanstvo. Med preseljevanjem narodov so na ozemlje današnje Francije prišli germanska plemena, izmed katerih so se uveljavili Franki, ki so deželi dali ime. Od konca petega stoletja prihaja do postopnega razcveta Frankovske države, ki je bila poleg bizantinskega cesarstva najmočnejša srednjeveška velesila. V obdobju največjega razcveta, ki ga je dosegla v času vlade Karla Velikega je njeno ozemlje segalo od mej Španije do polovice Apeninskega polotoka in na vzhodu jim je pripadalo ozemlje današnje Nemčije in na severu vse do morja.
Leta 843 pride do razpada frankovskega cesarstva in iz zahodne polovice nastanek zarodek današnje Francije, ki mu je najprej vladala dinastija Karolingov. Pred koncem prvega tisočletja je na prestol sedla dinastija Kapetingov, ki je ostala na položaju vse do francoske revolucije. Moč francoskih kraljev in s tem cele Francije je rasla in v času vlade Filipa IV. Francoskega, ki je imel na vesti avignonsko zajetí papežev, je postala evropska velesila. Svojega velikega tekmeca iz zgodnjega srednjega veka – Anglijo – je Francija premagala v stoletni vojni (čeprav je angleško-francosko rivalstvo trajalo več stoletij in ga je mogoče opaziti še danes), pozneje so tekmovali predvsem s Habsburžani, ki so vladali največjemu francoskemu sosedu – Španiji in Svetemu rimskemu cesarstvu. Kraljevska moč je dosegla vrhunec v času vlade Ludvika XIV. (1638–1715), toda njegovo razuzdano življenje, gradnja sedeža v Versaillesu so privedli k izčrpanju kraljevske blagajne in velikim gospodarskim težavam, ki so naposled vodile v francosko revolucijo.
Vstaja francoskega ljudstva, ustanovitev revolucionarnega odbora, kasnejši teror, katerega žrtvi sta bila kralj Ludvik XVI. In njegova žena Marija Antoinetta, so na koncu pripeljali do uvedbe državljanske družbe in ustanovitve republike. Francoska revolucija je trajala do leta 1799, ko je zavladal Napoleon Bonaparte in jo spremenil v cesarstvo, a vendarle ohranil osnovne ideje državljanske družbe. Po padcu Napoleona je prišlo do nekajkratne menjave vlad, za kratek čas je prišlo celo do ponovne vzpostavitve kraljevine pod vlado Ludvika Filipa Orleanskega, ki je bil zadnji francoski kralj. Neredi in nestabilnost so slabili položaj Francije v Evropi.
V dvajsetem stoletju sta se zgodili dve svetovni vojno, v katerih je Francija stala na strani zmagovalcev, a je kljub temu začela izgubljati svoj položaj velesile. Po drugi svetovni vojni je bila ustanovljena četrta republika in leta 1958 z generalom Charlesom de Gaulleom peta, ki traja do danes. Čeprav sodi francosko gospodarstvo k najmočnejšim v Evropi, si Francija nikoli ni več povrnila položaja svetovne velesile in se politično usmerja predvsem na Evropo, kjer sodi med soustanoviteljice Evropske gospodarske skupnosti in pozneje, od leta 1992 Evropske unije.